FotoGRAFEK

SILVO KARO vabi na festival gorniškega filma, ki je tik pred nami!

Povzeto z njegove spletne strani.

Pred nami je 3. mednarodni festival gorniškega filma v Ljubljani in Domžalah. Tokratna rdeča nit bo gorniška avantura z velikim poudarkom na vzhodnoevropskem alpinizmu. Zato se takoj na začetku postavlja vprašanje, kaj je danes sploh prava avantura, pustolovščina, tveganje?

Za nekatere ljudi je to morda že nedeljski izlet v nakupovalno središče po zasneženi cesti, a tu seveda mislimo na vrhunske alpinistične dosežke. Smo danes z boljšo opremo, znanjem in komunikacijskimi možnostmi še sposobni preseči dejanja iz preteklosti? Vedno znova se sprašujem, kako veliki vizionarji in pustolovci so bili alpinisti v preteklosti. Prebiram zapise in se čudim. V športno-elegantnih klobukih, jopičih s kravatami in premočljivih čevljih so bolj spominjali na gentlemane na nedolžnem izletu kot na alpiniste. Takšna oprema se je uporabljala v prvih desetletjih dvajsetega stoletja. Pogumneži na pobočjih Mount Everesta presenečajo. Ne smemo pozabiti, da so višino 8500 metrov dosegli brez uporabe dodatnega kisika. Kdo bi si danes s takšno opremo drznil le na lažji alpski vzpon? Če Malloryevo dejanje prezrcalimo v današnji čas, mu skoraj ne moremo najti para. Kako, da danes s pomočjo interneta, satelitskega telefona in toliko boljše opreme ne zmoremo preseči dejanj iz preteklosti? Ob brezhibno izdelanem medijskem planu nekaterih današnjih odprav se poraja vprašanje, ali je tudi alpinistični tako dobro izdelan? Leta 1985 smo imeli na odpravi Yalung Kang za »komunikacijo z domovino« na razpolago dva poštarja, ki sta izmenjaje prinašala pošto iz 14 nosaških dni oddaljene doline v bazni tabor. Če smo hoteli dobiti pošto s »svežimi novicami« od doma, so se morali domači že po našem odhodu spraviti k pisanju! Celotna ekipa je bila povsem osredotočena na nalogo in željo, ki jo je prišla izpolnit. Tako so delovale vse odprave do konca devetdesetih let. Morda se motim, a dejstva zadnjih let kažejo, da prisotnost medijev na kraju samem, zavezanost k stalnemu poročanju o dogajanju pod in na gori škodujejo alpinizmu v njegovem bistvu.

Nekateri bodo vzklikali, da je bilo dejanje Mallorya in Irvina noro in samomorilsko naravnano ter da vzpon ni uspešno opravljen, če se akter ne vrne živ v dolino. Zato bi morali iskati v nebo vpijoče primere med številnimi uspešnimi vzponi v drugi polovici 20. stoletja. Ob tem hitro pridemo do fenomena vzhodnoevropskega alpinizma, katerega najvidnejši predstavniki so verjetno Poljaki. Izredna generacija poznih sedemdesetih in osemdestih let (Jerzy Kukuczka, Wojtek Kurtika, Andrzey Czok, Krzysztof Wielicki, Leszek Cichy, Arthur Hajzer, Wanda Rutkiewicz …) je pripeljala himalajizem na nivo, ki so ga drugi samo opazovali. Poljaki so leta 1980 odprli zimsko sezono v Himalaji. Leta 1979 se je z Lotsejem začela briljantna serija osemtisočakov za Jerzya Kukuczko. Po slabih osmih letih je imel v žepu vseh 14. Po zimski premieri na Everestu so Poljaki nadaljevali leta 1986 s Kangčendzengo, januarja sta na vrh stopila Kukuczka in Wielicki. Leta 1984 so Poljaki spet zatresli Himalajsko »mrežo«, saj sta Wojtek Kurtyka in Kukuczka prečila Severni, Srednji in glavni vrh Broad Peaka v alpskem stilu. Naslednje leto je Kurtyka skupaj z Avstrijcem Robertom Schauerjem preplezal zahodno steno Gašerbruma IV v alpskem slogu. Wielicki je porabil samo 22 ur za vzpon in sestop na osemtisočak Broad Peak. Zadnji dan let leta 1988 je Welicki pospravil še eno od velikih himalajskih zimskih trofej; sam se je povzpel na Lhotse.

Vzhodnoevropski alpinizem je pozno odkril Himalajo, a je pustil izreden pečat. Med največjimi himalajskimi silami smo tudi Slovenci. V pionirskem obdobju težkih smeri v Himalaji smo prispevali Južno steno Makaluja in Zahodni greben Everesta. Letos maja bo minilo 30 let, ko je iz baznega tabora pod Mount Everestom s pomočjo »moderne radijske tehnike« tistega časa v domovino »prihreščala« novica, da sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik 13. maja ob 13.51 stopila na vrh sveta po novi smeri čez Zahodni greben. To sporočilo je v domovino poslal radijski tehnik Slavko Šetina. Leta 1982 so se trije slovenski alpinisti Stane Belak Šrauf, Cene Berčič in Emil Tratnik po štirinajstih dneh kalvarije privlekli v dolino. Opravili so epski vzpon prek južne stene Daulagirija in sestopili na drugo stran gore. Vzpon je skupaj s še peščico vizionarskih himalajskih vzponov prešel v legendo.

Največji slovenski himalajski vizionar vseh časov pa je bil brez dvoma pokojni Aleš Kunaver: Makalu – južna stena, Everest – Zahodni greben in Lotse – južna stena so bili posledica njegovih sanj. Aleš ni bil samo alpinistični vizionar, leta 1968, med odpravo na Anapurno, sta skupaj z dr. Jožetom Andlovicem zaskrbljeno gledala trojico Šerp, ki si niso znali natakniti derez in niso znali uporabljati cepina. Aleš se je tedaj odločil, da bo v Nepalu postavil šolo, ki bo domačinom omogočala pridobiti alpinistično znanje. »Njihovo prihodnost vidim v vlogi gorskih vodnikov, ki ne bodo poznali le steze od tod do tam …« Uspelo mu je dobiti denar pri Jugoslovanskem solidarnostnem skladu in Zveznem zavodu za mednarodno sodelovanje. Vrgel se je v delo z neverjetno energijo, čeprav je istočasno vodil projekt odprave na Everest. Po pogodbi financerja so morala biti gradbena dela na šoli zaključena leta 1979, zgodilo pa se je, da je za isto leto od nepalskih oblasti prišlo tudi dovoljenje za vzpon na Everest. Aleš je nenadoma stal pred najtežjo dilemo v svojem življenju: Everest ali šola za gorske vodnike? Osem mesecev pred odhodom odprave se je odločil za šolo. »Everest je cilj, Manang pa je poslanstvo! Odprava je ob koncu zaključena, šola pa je nekaj trajnega. Alpinistična šola naj revnim nosačem v mrzli deželi prinese lepši jutri!« je ob tem dejal. Vizijo pa je Aleš Kunaver pokazal tudi s prvimi slovenskimi himalajskimi filmi: leta 1962 je nastala Dežela Šerp in šest let kasneje Hindukuš.

Velika dejanja so vedno plod vizionarjev, ljudi, ki so gledali malo naprej, imeli vizijo, slutnjo, željo in ravno pravo mero drznosti. Tem ljudem se moramo zahvaliti, da smo danes tam, kjer smo. Njihovi vzponi in njihova dejanja pa bodo vedno ostala svetal zgled najbolj zdravega alpinizma. Moderni »instant« medijski vzponi jih ne bodo nikoli ogrozili.