FotoGRAFEK

Iglu Šport Banda ( tudi uradno na FACEBOOKU, hahah) je ponovno udarila. Mali motorček, ki poganja ideje je zopet rovaril cel teden in zbobnal skupaj tri smučanja željne Iglujevce. In smo šli, zelo zgodaj smo šli!

Eto skoraj nič uvoda gremo na slike (veliko njih) in k zgodbi pod njimi.

Noč in spanje sem prekinil ob 3.30 z bujenjem in počasi tudi z odhodom proti Italiji in Nevejskemu prevalu (Sella Nevea). Vremenarji so nas zopet prinesli naokoli in namesto snega in dežja, nam je najprej luna kazala pot h goram, nakar pa nas je motilo še žgoče sonce, tako da je na koncu ture padla odločitev, da se bomo pritožili, ker so nam vremenarji totalno zasrali turo, na kateri smo pričakovali sneg in dež. Tega se ne gremo več, hahahah!!!!

Parkiramo, spakiramo in odrinemo. Sam zopet malce poženem naprej, da se ogrejem in kmalu s sebe zmečem odvečna oblačila. Pa še tisti omenjeni sneg in dež nas je v ozadju že prav prekleto preganjal in motil veselo vzdušje. O.K. neham z draženjem vremenarjev, ki verjamejo zgolj računalniškim analizam, namesto da bi koga v hribe poklicali in vprašali  kaj in kako je z vremenom.

Šviglov pobič zopet v eni od bližnjic, hehe. Nekako mu ne gredo najbolje….  No bistvo je da hitimo na sonce.

In ko vseka, vseka “BIG TIME”. Sonce nas je že tako dobro razpoložene samo še dodatno razveselilo in dodalo k občutkom še tisti kičasti delček, ki te zimske gorske ture, dela tako neverjetno lepe.

Pa še lepše nas je gledat na soncu, kot v senci. Poziranja je bilo pa danes res obilo in bog ne daj, da bi vam danes vse nalepil na blog, saj bi bilo prav grozno gledat te tri narciske… haha

Jaz sem pa samo zijal okoli in okoli, grabil Nikončka in pucal (čistil, hehe) podstreho!

Tu na zgornji postaji gondole, smo tudi prvič uzrli naš cilj. Okno v Prestreljeniku se nam je lepo kazalo iz italijanske strani, a mi se ga bomo lotili z naše, kaninske…

Poziranje? Ne, ne fotografi tega ne znamo pa pika! Ampak da pa ne bom vedno samo iz ozadja gofljal po blogu, pa danes pade tudi kakšna z Juretom v kadru. Jah no, trije narciski no, … hehe

Mah ne morem pozabit vremenarjev… Tule smo pa res prav “kičasto” trpeli. Meni se je v tem delu dejasnko mešalo, saj je fotoaparat pel , da je bilo veselje. Posledično sem bil enkrat spredaj, drugič zadaj in lovil “narciske” in jasno dihal na škrge…

Ne spredaj ne zadaj, tokrat po egipčasnko iz profila. In sedlo je bilo vse bližje.

V tem delu se nam je končno poslovilo sonce in potiho smo jemali nazaj vse zbadljivke na račun vremenarjev. Mene je prijelo spet malo hodit, pa sem šel malce naprej pogledat…

Na vrhu Kanina, v bistvu smučišča, smo si vzeli čas za malico (no zajtrk, saj je bila ura še kar lepo pred deseto), malce gobezdanja in pa odhod proti končnemu cilju. Davor jo je tule potegnil naprej, čeprav jamral, da kako mu gre danes težko, Tim se je ukvarjal z opremo, jaz pa sam s sabo v trdem in skorjastem strmem dostopu do okna. Tik pod vrhom vsi vržemo smuči z nog, saj je postajalo nevarno drseče in strmo, neprostovoljnega dričanja v dolino pa nihče prav zares željan, hehe

Pogled skozi okno je navdušujoč. Vsa zahodna veriga gora je kot na dlani. Pogled v globino pa smučarsko zelo mamljiv, le da mi trije nismo tako hudi smučarji, da bi se vozili direkt dol na Nevejsko stran. Nič počasi bomo šli nazaj dol…

Prej še malo počivamo, pripravljamo opremo in buljimo v globino…No jaz malce preplašen, saj mi tdra podlaga ni všeč, saj spomini na lanski padec in vožnja z glavo naprej z Kamniškega sedla spet prihajajo nazaj. No amapk tokrat je šlo pa hvala bogu brez problemov.

Smučanje navzdol spet ni ovekovečeno, saj jaz takrat Nikončka pospravim na varno. Ampak takoj pa ko pridem na bolj “raven” teren potem pa spet poje sprožilec da je joj. Na vrhu  kanina se za del poti poslovimo, saj sem šel naprej sam in fotografiral in fotografiral. Jah je treba bazo  fotografij povečat, da bomo kaj od njih imeli, hehe. Od kazanja na blogu je bolj malo haska ( beri €€€€€). Aja pa sonce se je vrnilo!!!! HAhahaha

Koča Gilberti je bila tokrat podobna plaži na Krvavcu, saj se je okoli nje trlo sonca željnega ljudstva. In kaj nam je preostalo drugega, kot da se jim pridružimo.

Enega zelenega za bolj mehko vožnjo v kolenih smo si privoščili, rdečih obrazov pa raje ne kažem. Jah sonce je sijalo in sijalo in tudi kremice in faktor 30 ne pomagajo dosti, sploh kadar so lepo pospravljeni v avtu.

Jah nič, sedaj pa domov, pogledat kje so oblaki in dež. In oboje najdemo že v Trbižu…. Jah naši vremenarji imajo vedno prav, pa naj kdo reče če to ne drži!!!!

LP od zažganega pisca…