FotoGRAFEK

Tretji dan turno smučarskega “dopusta”, ko je bilo potrebno zapustit tisti sončni raj tam gor, se  je obrnilo tudi vremenu. Po tretji večerji (kot pri Hobitih, hehe) sva z Maretom kovala načrte kako bi se bilo najbolje izognit zoprnemu spustu s Komne dol k Savici. Predlog je padel kaj hitro: Greva do Vogla. Težava je bilo le še vreme. Napoved vremenarjev pa nič kaj obetajoča. Fronta, severnik, -8 stopinj, megla in sneg. To je bilo na krtako. Potem pa še logistika…

Zakaj z dvema težkima nahrbtnikoma, če lahko furava z enim in notri le najnujnejša oprema. Večerno pakiranje je bilo prav hecno, saj ne moreš verjet kaj vse NI nujno, ko se ti ne da nosit 15 kilskega nahrbtnika. Na koncu se je Mare režal, da tako lahkega nahrbtnika pa že dolgo ni nosil. Le še dogovor kdo ga bo nosil je moral bit sporazumno usklajen…

Po celonočnem rjovenju vetra okoli vogalov, se je jutro prikazalo sumljivo potiho. Le še luknja jasnine nad Bohinjskim koncem, vse ostalo pa že popolnoma zabito z napovedano fronto. Z Maretom upava na “nežen in mil” prehod fronte, brez kakih hudih pretresov. Zajtrk je bil bolj tihe sorte, saj poti ki je pred nama ne poznava in še ne veva kaj naju čaka.

Kako sva usklajevala odločitve glede nahrbtnika se tule ob slovesu od koče lepo vidi in ja, Mare priden si bil!!! Jaz pa ko maneken le z aparatom okoli vratu, jaooooo čista groza…

Ker štoru kakršen sem vedno kaj leti iz rok, sem malce zaostal, saj so deli objektiva (pokrovček, sončna zaslonka) izmenično odpovedovali pokorščino in bežali od mene.

Ampak kmalu sva bila spet en ob drugem in sledenje 5 metrskim drogovom se je lahko začelo. Naj omenim, da je tale na fotografiji še najbolje viden, pa ga vsaj 3 metre manjka…hehe

Pot gre veselo gor in dol, pa bolj gor kot dol. Hvala bogu so se vremenarji glede temperatur zmotili tako da nama je prav lepo vroče, ampak…

Veter in megla delata svoje. Ohladi se prav pošteno, megla na sedlu pred nama pa obeta še kako orientacijsko zanko. Nič, pa naj se začne, do tule sva se šele ogrevala.

Strm vzpon se je začel. Napihan sneg je prav lepo zakrival sledi predhodnikov  a izpod neba se začne še napovedano vsipati sneg, ki naju je zabaval naslednjo uro. Vidljivost je drastično padla midva pa v dejansko edini zaguljeni orientacijski zadregi. Oštevilčeni koli so do tu lepo sledili eden drugemu, ampak od 13. naprej pa veselica. Spust v dolino po sledeh ne obeta nič dobrega, saj se po Maretovo nehajo. Novega droga ne vidiva nikjer. “Kam?” se derem v veter in napenjam oči, da bi skozi veter in sneg kaj videl… Nič, obrnem nazaj gor do droga gledat kam kaže, če se nisva zmotila že na vstopu v luknjo. Zemljevid v roke in pametovanje se začne. Nič nazaj dol bo treba in nekako najti izhod iz zaprte doline. In ker pred spustom nazaj dol zagledava v daljavi sedlo v megli, se napotiva kar na slepo proti njemu.

Ko se nama le nekako uspe prebit preko ozke dolinice se nama odpre končno pogled proti zadnjemu sedlu, odkoder upava le še na spust proti Žagarjevemu grabnu. Ampak a ni hecno, kako je človeček malo ubogo bitje med temi stenami…? A ja, še nekaj, naslednji drog, ki ga najdeva ni številka 12 ali 11, ampak 10, kar pomeni da jih ni ali pa so globoko pod snegom. No možno je tudi, da sva šla prekleto po svoje iskat pravo smer.

Vzpon na sedlo je bil za Mareta en sam napor, saj je bila smučina stma ko hudič in jaz se tule lahko  zahvalim le svoji novi opremi (predvsem psom), ki je delovala kot je treba. A kaj ko je bil prehod na drugo stran tako prekleto mrzel, vetroven… Mah nič, greva čimprej dol…tole ni več fino..

Spust izpod Meje ni posnet, saj je aparat romal v torbo. Smuka pa naporna ko sam vrag, saj so prejšni topli dnevi omogočali uživaške vožnje najinim predhodnikom, za katerimi pa so ostale tako “lepo” razrite in pomrznjene sledi, da so noge odskakovale kot amortizerji. No pa prejšnje ture so se tudi že malo poznale v mišicah, hehe. Spust proti Žagarjevemu grabnu, ki naju je lepo pripeljal do spodnje postaje gondolske žičnice na Vogel, je bilo sicer naporno, ampak prebijanje skozi gozd, po nekih čudnih grabnih, pa na momente ena sama zabava in smeh. No moja roka se sicer ne strinja povsem, saj sem ene dve bukvi zamenjal za slalomska količka in jih prav lepo “odrinil”… hihi

Le še smuk proti jezerski gladini in uživanja bo konec. Nič fino je blo tole pohajkovanje, predvsem prijetna družba v kombinaciji z noro lepo naravo in pa v moji glavi tako veliko lepe muzike, ki je pela enkrat skozi iPod, drugič pa le skozi misli…

No na koncu je padlo še plačilo za Maretovo nošnjo nahrbtnika! Po avto pod Savico je šel Jure in to prav lahkotnega koraka, saj obuti po treh dneh kaj drugega kot pancarj, je v meni enostavno prebudilo voljo za še malo hoje in po pol ure (4km menda…) sem že sedel v avtu…

Še malce pospravljanja in vse kar smo doživeli je sedaj shranjeno le še v prečudovitih spominih in v prihodnjih načrtih….

Spet malo muzike? ITAK!