FotoGRAFEK

ARMENIJA/ Junij 2009

Po uspešno zaključeni tekmovalni sezoni, se je armenska smučarska reprezentanca vrnila pod domače gore in se za konec udarila za naslov državnega prvaka v smuku. Smučišče je bilo tokrat skrbno izbrano, saj je organizacijski odbor sklenil, da noben od tekmovalcev ne sme poznati proge in si s tem pridobiti prednost domačega terena.

Z vojaškim helikopterjem so reprezentante odložili pod mondeno smučišče Grandušvili Dnina (prev. Velika Dnina), od koder so se morali z opremo na hrbtih povzpeti do štartne hišice pod ostenji Rusosvilija (Prev. Škrlatice), imenovane tudi Rdeča gora.

Reprezentante je spremlajala tudi ekipa novinarjev, ki je poskrbela za predstavitev tekmovalcev in obveščanje ljudskih množic.

Besno gledajoči Marak Salkisijan je bil glavni favorit, saj se je udeležel že ene smukaške tekme za pokal Cockta, ki potega v evropski deželici tik pod Avstrijo.

Martiros Hačaturjan se je zapodil v breg in upal, da končno užene velikega rivala Salkisijana.

V posebej lepo urejeni garderobi, sta se reprezentanta najprej udarila v hitrostnem preobuvanju.

Vratolomna proga pa je v senci čakala na armenske junake.

Novinarji so se enoglasno strinjali, da je s težavnostjo proge organizator krepko pretiraval. Kar nekaj umetno nasutega kamenja in celo vej ter debel se jim je zdelo enostavno preveč, kljub legendarnemu junaštvu armenskega ljudstva.

Ker je bila letošnja zima v Armeniji skromna s snegom, je bila štartna hišica žal že na kopni skali, tako da so štart tekmovanja znižali za 100 metrov.

In nato je med ljudstvom završalo, saj si je favorit Marak pridobil že veliko prednost pred zasledovalcem. Snežne razmere so u bile očitno pisane na kožo, saj se je nad njimi tako navduševal, da se je celo pot proti cilju samo smejal.

A smejalo se je tudi Hačaturjanu, saj se je zavedal, da mu najmanj drugo mesto na državnem prvenstvu ne uide. V vasi ga bodo zopet slavili kot največjega junaka.

A pot do slave  naših junakov je bila še dolga in polna pasti, ki so jim jih na progi pripravili organizatorji.

Tik pred ciljem je za trenutek vodstvo prevzel Hačaturjan a se mu ni izšlo, saj je v silnem finišu moral priznati premoč junaku iz sosednje vasi.

Še nekaj zadnjih zavojev in Marak se je zapisal med velikane. Zmaga je bila prikaz moči, junaštva in iznajdljivosti armenskega ljudstva.

Žal so na koncu organizatorji tekmovanja povsem odpovedali in junake pozabili transportirati do glavnega mesta, kjer jih je že vse čakalo za veliki sprejem. Pred njimi je bil žal še doooolg pohod.

A navdušene množice so junake, kljub slabemu vremenu, čakale 2 dni na glavnem trgu armenskega glavnega mesta  in jih slavili kot se zmagovalcem proge “Grandušvili Dnina” pritiče.

PS. Žal je reportaža s tekme dokaj okrnjena, saj je zaradi hudih prebavnih motenj (nek golaž na poti je bil očitno prehud), del fotografov veliko časa preživelo čepečih v zavetju nizkih borovcev ali pa skritih za skalnimi balvani.