FotoGRAFEK

Človekova potreba po lovu zaradi preživetja je v razvitem svetu že davno splahnela in to je dejstvo. Moraliziral o etiki in ostalih tegobah, ki jih imajo v svojih glavah današnji lovci in ostala družba, pa na tem mestu ne bom. Ena od mnogih fotografskih vej se je posledično razvila na plečih lovske bratovščine, v katerih so svoje želje uresničevali karseda različni ljudje. Nekateri še danes za nič na svetu ne zamenjajo vonja po smodniku in krvi, so pač »pravi moški«, drugi pa nikoli v to smer nismo niti razmišljali in ostali le pri uživanju narave z združitvijo foto kamere in lova.

Fotolov je iz lovske perspektive zelo mlada dejavnost, saj je človek iz potrebe po preživetju, lovil že od samega začetka kariere najuspešnejše živali na planetu. Foto lovec pa se v evoluciji človeka pojavi šele s prihodom opreme, ki je omogočila posneti prebivalce gozdov, step, morij, …. Tukaj ne morem zaobiti vsem znane revije National Geographic, ki je kot edicija naravoslovnega kluba iz ZDA, začela spodbujati fotografe po celem svetu k iskanju najlepših motivov, kjer so glavni igralci narava in njen živalski svet. Tudi v Sloveniji se je že zelo kmalu pojavilo lepo število fotografov, ki so zamenjali puško s foto kamero. Leta 1972 je bil ustanovljen celo Foto klub Dijana, ki je prvi združil pod svoje okrilje foto lovce in deluje še danes.

Velika večina fotografov, se je na svoji poti srečala s fotolovom, saj nam že vsakdanji sprehod na okoliški travnik ali gozd, pred objektiv prej ali slej pripelje »plen«. Takrat se v človeku zgodi nekaj nezaznavnega. Po vseh desetletjih, ko je sodoben samec prenehal biti prehranjevalec družine in je postal uslužbenec na pošti, učitelj matematike, prodajalec sesalcev, partner svoji samici, se nenadoma v njem prebudi lovski nagon. Hlastno seže po foto kameri, jo komaj prižge s tresočimi prsti in ves vznemirjen pritisne na prožilec. Rezultat pa največkrat takšen, da bi se njegova družina težko prehranila z njegovimi lovskimi dosežki.

Fotograf na svojem lovskem začetku, ob opremi potrebuje predvsem postopnost, kajti s svojim omejenim znanjem in izkušnjami, bo v gozd odhajal največkrat le na sprehod. Živalim v gozdu so čutila ostala enako fantastično razvita, kot so jih imela nekdaj, človek pa je v sodobnem načinu življenja otopel, kajti življenje z naravo se je omejilo na rekreacijo in razne športne dejavnosti, za katere pa največkrat nima dovolj časa. Predvsem veliko slednjega pa je tisto, kar foto lovec potrebuje. Prvi razlog je že v naravi sami, saj imajo živali svoj življenski ritem drugačen od nas. Drugi še pomembnejši razlog pa je v nas. Živeti z naravo, jo tiho poslušati in videti, obenem pa pridobiti znanje o navadah in obnašanju različnih vrst živali, nikakor ne gre na roko sodobnemu načinu življenja.

Torej, če imate čas, berite naprej. Foto lovec potrebuje tudi opremo. Tu se stvari žal močno zapletejo, ker za resnejši pristop k stvari, kompromisi s fotografsko opremo niso možni. Fotograf skozi prakso najprej ugotovi, da je v gozdu temno in to tudi preko dneva. Kaj šele takrat, ko je večina živali najbolj aktivnih, to pa so zgodnja jutra ali pozni popoldnevi. Zato na kompaktne foto kamere in njihove hibridne izpeljanke, ki imajo resda velik razpon pri goriščnih razdaljah, kar pozabite. Za dobro fotografijo se žal potrebuje foto kamero, ki zmore dobro rezultate pri višjih ISO vrednostih in ima dobro avtomatsko ostrenje (AF) ter velik tele-objektiv, za katerega je zelo priporočljivo, da ima veliko svetlobno moč. Tu razni objektivi  nižjega cenovnega razreda, kot so 70-300mm/F3.5-5.6, 18-200mm/f4-6.3, največkrat ne zmorejo posneti kakovostne fotografije, saj so fotografije neostre in pretemne. Vedno so tu tudi izjeme a žal v preveliki odvisnosti od sreče. Če rečem naravnost: foto lov se glede objektivov začne pri 200mm (čisti minimum)  in z svetlobno močjo F2.8. H kakovosti fotografije zelo pripomore tudi stabilizacija slike, ki jo omogočajo nekateri objektivi (napr. Canon 300mm/F2.8 IS, Nikon 200-400mm/F4 VR, Sigma 80-400mm/F4-5.6 OS, …) ali pa so to funkcijo proizvajalci omogočili kar v aparatu. Namreč stabilizatorji omogočajo kompenzirati drhtenje rok, pritiskanja prožilca, nemirnega stativa, a le do neke mere. Tehnika ni vsemogočna, vendar zelo pomaga. Dejansko bi bilo najboljše sedeti v terenskem vozilu s 500-milimetrskim objektivom pritrjenim na nosilec in to bi bilo to. A žal največkrat ne gre tako, pa še z fotolovsko etiko smo hitro navzkriž.

Izpostavil bi rad še eno začetniško dilemo. Stativ da ali ne? Osebno sem zelo dolgo časa fotografiral brez stativa, »iz roke« bi se reklo. Dežurni krivec je bila teža stativa in tudi gibanje z njim je oteženo. Žal za odgovor poskrbijo izkušnje, saj so rezultati, kadar je uporabljen stativ boljši. Kot vedno se vse ustavi pri denarju, saj dober stativ ( Manftotto, Gitzo, …) v kombinaciji z vrhunsko fotografsko glavo, ki zmore nositi velik in težek objektiv (Markins, Wimberley …), hitro doseže cene okoli 800€.

Če pod opremo potegnemo črto. Za občasnega obiskovalca narave, bo solidna oprema povsem zadovoljila potrebe, kajti kar nekaj zelo lepih fotografij živali, je bilo posnetih s povsem osnovno opremo. Za tisto več, pa je dobro le najboljše, kjer pa se pogovarjamo o velikanskih finančnih vložkih v foto opremo (aparati, objektivi, bliskavice, stative,…) obutev, maskirno opremo (obleke, šotori, prekrivala za aparate, …), brez da v to štejemo še čas in denar potreben za nekoliko bolj eksotične lovske destinacije.

Živali so s svojo pozornostjo za dogajanje v okolici, problematične tudi iz vidika približevanja. Zato se mora foto lovec na začetku zavedati nekaterih »preprostih« dejstev, kot so tiho in počasno gibanje, kajti živali imajo vid in sluh nekajkrat bolj občutljiv kot človek. Pozorno opazovanje in poslušanje gibanja živali, poznavanje terena je nujnost, če nočete doživeti presenečenj, ko pred vas stopi trofeja, vi pa nepripravljeni z rokami v žepih. Zelo priporočljivo je biti neopazno oblečen, najbolje v maskirna oblačila in nenazadnje, zelo nespametno je imeti na sebi najnovejši vonj iz parfumerije, kajti če navdušuje ljudi okoli vas, to še ne pomeni, da tudi živali. Vse našteto bo zelo pripomoglo k boljšim rezultatom in za tovrstne ukrepe še ni potrebno dokončno izprazniti bančnega računa.

Za konec pa še nekaj nasvetov v izogib težavam s tistimi, ki v naših gozdovih skrbijo za živali. Namreč v R Sloveniji je krovna organizacija, ki skrbi za divje živali Lovska zveza Slovenije in kot taka ima v zakonu  pooblastila, da skrbi za vse kar je vezano na njihovo dejavnost. Vsem priporočam obisk njihove spletne strani, kjer se je mogoče seznaniti tudi z zakoni in pravilniki, ki urejajo njihovo dejavnost. Največkrat pa se boste z njimi srečali na »njihovem« terenu, kar pomeni, da bo največ odvisno od tega kako znate potrpežljivo prenesti prve salve nejevolje. Predvsem se je potrebno zavedati, da se vse zadrege da rešiti s kulturnim pogovorom in dejanskim zavedanjem, da je vse kar človek v gozdu dela, do neke mere motenje in vznemirjanje divjadi. Lovske družine imajo v lasti tudi lovske preže, katere uporabljajo za opazovanje živali. Najbolje se je z lokalno lovsko družino ali kakšnim njihovim članom pogovoriti in jih seznaniti z vašimi željami po fotografiranju. Preže so največkrat prazne in se ni nikoli težava dogovoriti za uporabo, kadar lovci ne izvršujejo svojih dejavnosti. Kakor koli, dovoljenja za plezanje na lovske preže, četudi so prazne fotograf nima, zato se je o tovrstni uporabi prež potrebno dogovoriti.

Fotograf lovec naj ob stremljenju za fotografskimi uspehi, predvsem upošteva naravo in tja odhaja z zavedanjem, da se bo velikokrat vrnil brez dobrega posnetka a z izkušnjo več, ki bo pripomogla k temu, da se bo tja lahko z veseljem vračal in videl ter slišal to kar je resnično potrebno čuvati in pustiti zanamcem. Naj bo lovec z ljubeznijo!

Frelih Jure