FotoGRAFEK

Prvotni načrt izpred tedna se je izjalovil, zato je imela Lara popravni izpit vzpona na Storžič ta konec tedna. Že v četrtek  je imela pripravljen svoj nahrbtnik sredi svoje sobe, kot dokaz, da tokrat je pa odločena iti do konca. Storžič je namreč Larina naj naj gora, takoj za Triglavom. Jaz sem petkovo dopoldne preživel še v službi, popoldan pa sva z Laro najino avanturico začela.

Brv čez potoček ji je bila zelo všeč, klanec takoj za njo pa že malo manj. Ura je 4 in ker je sonce  še zelo močno, sva prav vesela senčne poti.

Začetek ni bil nič kaj vzpodbuden. Oba je takoj oblil znoj, volja je bila zaradi slabe kondicije hitro povsem na dnu in le krajši počitki za pitje in igro so Lari vračali nekaj energije za nadaljevanje.

Petje nama ni šlo, pripovedovanje zgodbic tudi ne,  vzpodbujanje malega planinčka ni obrodilo nič optimizma…. jaooo. Skoraj sem obupal, ko mi kapne! Par pohval o hitrosti hoje in o pridnosti in oboje je prišlo samo od sebe. Izgubljene pol ure za pregovarjanje, je bilo nadoknadenih v nadaljevanju prav zanimivo hitrega vzpenjanja.

Tja gor grem! Tule je bilo tisto malo slabe začetne volje, že davno pozabljene. Le še smeh, igra in kot rečeno hitro napredovanje.

In končno dosežen cilj prve etape. Koča na Kališču naju je pričakala vsa obsijana s soncem. Ura je 6.

Najprej malo raziskovanja in zanimivo nobene utrujenosti. Kako nas znajo teli naši mulčki peljat žejne čez vodo. Le verjemite in zaupajte svojim malim škorcem; zmožni so marsičesa in nikar ne podcenjujte njihovih sposobnosti.

Po večerji (eni zelo medli špageti) pa tisto, kar je Lari največja motivacija; soba in pogradi. Spanje v planinskih kočah ji je od nekdaj v veliko veselje.

Sonce se je počasi poslavljalo za grebenom Psice.

Odigrava še partijo šaha in čakava noč.

Noč je bila namreč mali strahec, saj so bile napovedane nevihte in opazovanje fronte, ki se je s bliskom in gromom bližala preko Julijcev, je napovedovala nemirno noč. Posloviva se še od padalcev, ki so jadrali nad Kriško goro in odideva v sobo na počitek.

Jutro po burni noči naju pričaka pa takole! Izredno močan veter, ki je tulil okoli vogalov in me budil, se je zjutraj malenkost polegel in tudi deževati je nehalo.

Po zajtrku spijeva še čaj in po kratkem opisu, kaj naju čaka glede poti in vremena je Lara presenetljivo vsa navdušena. Greva gor, greva proti vrhu.

In sva šla! V povsem drugačnih razmerah, kot samo eno noč nazaj, se ob 7h odpraviva proti Storžiču.

Že po nekaj minutah hoje naju prvič pozdravi dež, vendar se hitro kot je prišel tudi poslovi.

In končno skala! Po vseh štirih napreduje in vsa navdušena klepeta, da kako fino je plezat. Češ hoja je en dolgčas…

Veter se je gor v grebenu pošteno ojačal, poglede pa sva vse bolj usmerjala nazaj, saj se nama je bližala megličasta zavesa, ki je napovedovala le eno. Dež bo!

Na rami pod vrhom, kjer sva opazovala gamse je izpod neba zašumelo. Močnejši dež z vetrom je Lari v trenutku odvzel vso voljo, predvsem pa je bilo v njenih učkah opaziti malce strahu, saj takih razmer ni vajena. Lara se odloči za povratek, sam pa je niti ne silim in vzpodbujam za vrh, ki je le še 15-20 minut oddaljen. Bo stric  Storžič pač počakal!!! Vse zahtevne dele poti je odlezla brez težav, tako, da ni skrbi za drugič. Naveževa se na vrv in zahtevejši del se začne. Greva po razmočeni poti nazaj.

Sicer previdna in nič kaj vihrava deklica, se spusta loti izredno pogumno. In ja, ata Jure so bili prav ponosni, saj me je bilo kar malce strah, kako bo z vračanjem nazaj dol. Počasi in previdno, brez kakršenga koli nerganja, ki bi kazal na strah je lezla navzdol in poslušala in začuda upoštevala vse nasvete za lažji sestop.

Nazaj grede naju na sedlu zopet pozdravi močan veter, ki je prav neprijetno hladil, ampak naju ni ta dan motilo prav nič več. Pojeva, rešujeva uganke in koraki minevajo ob enem samem velikem uživanju.

Pa kaj če nisem bila na vrhu, meni je fino!!!

Ker je na vrsti za petje uganke ona, moram bit tiho!  :-)   Uganke so namreč pesmi, ki jih morava prepoznati s petjem melodije.

Od gorskega sveta se posloviva in se potopiva v gozd.

Na sestopu so se po krepkih štirih urah hoje začeli kazati prvi znaki utrujenosti, zato je bilo potrebno še več animacijskih “štosov”, da je deklič hodil brez  slabe volje.

Ampak priznati da si utrujen to pa ne!!!  :-)  Ampak prespano popoldne in kosilo, ki mu ni bilo konca je povedalo vse. Za Laro je bila prva prava super tura po dolgem času in komaj čaka, da se nama čez čas na podobnih izletih pridružita še mami in Ruby.