Simplonski orel bo obsijan z jutranjim soncem rekel: Lepo da ste spet tu. Mi pa se bomo mimo njega spustili v sanje in za seboj zaprli vrata…
Upam da bo fotoaparat tokrat dočakal lepši Zerrmat, kot se mu je kazal lani in da mi bo dano končno zlest tja gor visoko pod oblake, kjer se mi bo pogled ustavljal na s soncem ožarjenih velikanih Alp.
O&O
…
Končno nekaj centimetrov snega, kar je dovolj za otročad, da se ji povsem strga. Po hribu gor in dol, vmes pa smeh, premrli prstki, mokre rokavice in smrkavi noski. Predvsem pa žareča lica in nasmeh. A ne, kako malo je treba, le sani in malo klanca. Joj brrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr, sneeggg. Brrrrr. [...]Zadnje čase se skoraj z vsakim, ki ga srečam pogovor obrne v smer naše hrtoline. Večina ki ne pozna ozadja se najprej pozanima čemu ravno hrt, pa kako za vraga smo dobili novega psa, on pa že 60cm plus, pa skoraj 30 kil. “Ja posvojena tekmovalna hrtica je!” je večni [...]Sedim na vrhu kupa snega, gledam nekam v prazno in se čudim tišini. Nedelja je in ostali del ekipe se je razkropil po parku, kjer slikajo in slikajo, kot da jim bo kaj ušlo. Trenutek, ura, celo dopoldne samo zase. Iz penziona sem odšel prvi, takoj po zajtrku, mislim da [...]No in zgodilo se je tisto…no tisto, kar niti sam nisem verjel, da je možno. Nikon je šel pred kratkim od hiše, pa ne zaradi kakega nezadovoljstva nad njim, ampak reorganizacija in optimizacija foto opreme znotraj firme, je zahtevala svoje in tako je Jure po mnogih letih položil roke na [...]Tolikokrat pa še vedno nenaveličan? Osem izletov v nacionalni park Bavarski gozd, ki so se zvrstili v vseh letnih časih, me je očitno naredilo za tolikšnega poznavalca parka, da so me Celjani, ki spet organizirajo izobraževalni izlet v NP Bavarski gozd, povabili k sodelovanju. In tako grem konec tedna spet [...]Jošt konec marca je res krasen! Nič več snežne brozge, prijetno toplo, telohi štrlijo iz zemlje… Ups, malo me je zaneslo! Januar, zima je, daleč je še pomlad. Ampak kaj ko je pa kulisa in vse okoli nje tako marčevska. Erin je tudi uživala. Ji paše malo globje dihat! Lepotka [...]Kot bi nekaj slutil, sem se po hudo dolgem času, zjutraj oblekel, na fotoaparat nataknil Nikonovo 300-tko in šel na sprehod, kot nekoč. Že samo menjanje objektiva in “šraufanje” monopoda, je potekalo nekam čudno, kot bi to delal zadnjič. Nič boljše volje se odpravim v avto, sam, brez psa, otrok, [...]Skoraj vsakič, ko je Erin z mano v studiu, se domov odpraviva peš. Koristno za oba! Dobro urico hodiva in to s kar konkretnim tempom. Najprej kar počez skozi gozd, potem pa se odprejo neskončni travniki, kjer ona veselo vohlja za miškami, jaz pa “škljocnem” kako fotko… V teh dneh [...]Je vam tudi všeč??? Meni zelo, zelo…Že kar nekaj časa se z moje strani v gorah ni posnelo nič pametnega. Je pa zato arhiv poln in vedno na razpolago za reciklažo… Ampak to se bo spet spremenilo… Julian Dreams Morning has broken By the Lake By the Lake II. Proudest! Going home
Not logged in
Že nekaj časa spremljam tvoj blog in moram reči, da si zasluži vse pohvale in čestitke, začenši s fotografijami.
Imam pa eno malo čudno, tehnično vprašanje. Ker objavljaš tudi fotografije s planinskih poti, me zanima, kako prenašaš fotoaparat. Kar okoli vratu? Ali pa imaš morda kakšen poseben sistem, da fotoaparat ne opleta preveč? Ali pa za vsako fotografijo snameš nahrbtnik in vzameš fotoaparat iz njega?
Tudi sam bi namreč rad posnel kakšno fotografijo na poti, pa se mi navadno ne da snemati nahrbtnika, ali pa med tem motiv že izgine. Fotoaparat okoli vratu pa me med hojo moti.
No na tole sem pa že velikokrat odgovarjal…
In gre nekako takole:
“Tudi sam bi namreč rad posnel kakšno fotografijo na poti, pa se mi navadno ne da snemati nahrbtnika, ali pa med tem motiv že izgine. Fotoaparat okoli vratu pa me med hojo moti.”
In ker te mot,i ne boš posnel fotografij, zato ga jaz pač nosim!!