FotoGRAFEK

Breithorn velja za štiritisočak, ki se ga najlažje osvoji, zato je okoli njega napeljan pravi mali “biznis”. Namreč na njega vas za okoli 100€, vodijo kleni švicarski vodiči, vas oblečejo in opremijo po zadnji alpinistični modi, se z vami pogovarjajo strogo resno v premnogih jezikih (najbolj zaželjena je japonščina) in se delajo jako pomembne, saj ne odzdravijo ne na “dober dan”, ne na “good morning”, niti na “bonjour” in spet ne na “guten Morgen”. Pa sem se nehal trudit in je šlo.
Objavo pa uvrščam tudi med izlete, saj me je na poti navzgor presenetil “pogumni” turist v adidaskah, tri/četrt hlačah (ne pumparicah) in pa v nečem kar je bilo podobno “Toprovemu” anoraku, ki se jih nekateri spomnijo izpred 20 let. In to je bilo tudi vse kar je mladec imel od opreme. No mislim da je imel še nogavice in spodnjice.

Tako pozno pa še ne v hribe. Ura je 9 jaz pa šele v Zerrmatu.

Se počim v gondolo, ki me za 58 SwF (1€= 1,535SwF) popelje na enosmerno vožnjo in hribolazim da je joj. Vmes kot vedno slikam z Nikončkom in se zgražam nam okolico, ki je zaradi smučišč kakršna je, najbolj osupljiv pogled pa je namenjen ledenikom, ki tako hirajo, da je že prav grozno.

Vodiči so si navezali svoje kliente, jaz pa dereze in sem šel po platoju pod Breithornov zadnji šus, ki se v naklonini do 35 stopinj dviguje proti vrhu.

Potem pa šok. Hehe… Takole se gre pa na Breithorn v avgustu, kadar je vremenska napoved za cel teden takšna, da bi šel gor celo v samih kopalkah. Kar vidiš med vzponom in prehitevaš “planince” s tempom, kot da so na 7000m je eno samo čudenje. Švicarji so tule gor resnično vse prignali do absurda. Lovijo solo pohodnike, da bi jih navezovali na 100 evrski štrik, zraven pa jih ne podučili niti o tem, da če se ti pod derezami dela cokla, slednjo očistiš. Od sedaj v naših gorah ne bom niti enega pisano pogledal, če ne bo v opremi po “propisima”, saj ko vodiš “odgovorne” švicarske vodnike, ki so tam gor le v službi €€€ se le še kislo nasmehneš in greš dalje.

Pot na vrh v normalnih pogojih traja od 1 do 2-eh ur. Potem obvezna slikca z Matterhornom v ozadju in hitro dol, po nove kliente.

Jaz pa slikam in slikam. V dolini pa se lepo vidi ledenik Gornegrat z njegovo nekdanjo linijo visoko v kamnu… Ocenjujejo da z takšnim tempom taljenja, ledenika  ne bo  že čez 20 let, največjega (Aletsch, ki je dolh 24km) pa čez slabih 50.

Aja, na vrhu sem!!!! Hehe . Po 1 uri vzpona se sprašujem, kje je višinski glavobol, ki sem se ga edinega malo bal.

Za mano pa se z nezmanjšano frekvenco vrstijo naveze. V ozadju pa se  desno kaže Matterhorn, levo od njega pa kuclji nad italijansko Cervinio. Na obzorju pa gospod najvišji! Mt. Blanc.

Jaz sestopam ura je 10:30 in nahjuje je šele pred mano.

Lepo a ne? Hvala bogu se ne čuti sončne pripeke, ki tule gor neusmiljeno smodi. Spust po smučišču (grdem), nato pa prečenje kopnega ledeniškega platoja v smeri lepotca.

Ampak res je kičast! In povsem si zasluži primat najlepšega, čeprav se za naslov najlepšega  poteguje še kar veliko vrhov, so tule okoli Zerrmata le zaradi slednjega do bolanega turistično obogateli.

Kamnito pustinjo sem tolkel slabi dve uri in vmes prebiral informacijske table z obilo poučnimi podatki o nastanku ledenikov, kamninah, o imenoslovju, flori in favni… Zanimivo  ni kaj!

Še čez ledeniški hudournik, malo v breg čez ledeniško moreno in nato na zeleno travco.

Kjer pa sem zopet padel med mase turistov, ki se tam klatimo. In ker mi soudeleženci pri tej pohodniški perverziji niso všeč ( vsaj ne v takšnih količinah) sem samo jadrno ucvrl v dolino.

Za mano je urca vzpona in 5 ur sestopa, ki je kljub mazanju z kremico na meni pustil lep planinski vzorec (ožgan vrat in ušesa, z belimi kolobarji okoli oči, haha). Za utrujene noge je poskrbel bazen v kampu in že zvečer je bila utrujenost le še spomin.

Lanske sanje so sedaj le en spomin več, žal z malce  grenkim okusom a hribov tam okoli, ki jih lahko obiskuješ popolnoma sam in v neokrnjeni naravi je ogromno. “Turistično dolžnost” sem opravil, sedaj je čas za drugačne hribe….