Lokacija: Daubensee , višina: cca 2200m, oprema: gojzarji, katamaran, disciplina: jadranje
Tudi tako se da te zadeve počet.
Eden od naših izletov je bil namenjen tudi obisku čudovite vasice Leukerbad (krasni bazeni sredi gora) odkoder pa se prek Gemmija prileze do najvišje ležeče šole jadranja v Evropi. Zatorej najprej gojzarji, nato pa jadranje. :-)
Nati, Lara, Ruby in njen Wow-wow nedaleč od spodnje postaje gondolske žičnice, ki vas iz Leukerbada, popelje gor do jezera. Med vožnjo pa se vsi pogledi usmerjajo v glavnem v famozno ostenje Daubenhorna.
Daubensee je kar precej veliko jezero, ki ga napajajo ledeniki in ki je postal dom iznajdljivim ljudem, ki so sredi Alp ponudili turistom še kaj več, kot parkirišča in “uboge zmerjane” redarje. Ja Bohinjci, če ste se v zadnjem stavku našli, že veste zakaj!!! Imate vse, le znanja in želje ne, ste pa zaprti tam nekje med hribi in čakate, da vam z neba pade še kaj v roke, tako kot vam je čudovita narava. In očitno je tako še najbolje, a ne?
Da se štiri članska družina pripelje tu gor, je potrebnih 70SFr (cca 50€) ali pa malo večji otroci, ki lahko hodijo 2 uri v breg. In slednje priporočam vsem, ki se morda kdaj najdete tu.
Jurta (tule jadralska pisarna), dva katamarana, inštruktorja in lov za €€€ se lahko začne.
Eni jadrajo, drugi pa se bašejo…
Po vsem silnem sprehajanju pa vedno tako paše sedet in ležat v travi. No naše tri damice so se podale počasi na vožnjo v vročo dolino, jaz pa na raziskovanje za drugič.
Kje in kako priti dol v Leukerbad?
Po čudoviti “mulatjeri”, ki je za moj okus preveč obdelana s stopnicami.
Speljana je skozi čudovite naravne prehode, široka, varna, tako da ni čudno, da po njej poteka zanimiva gosko tekaška tekma.
Mene pa je bolj zanimalo tole. Nanreč na samem štartu poti v dolino je bilo na kažipotu napisano tudi “ferata” in res me je zanimalo kje se začne in kako poteka smer. Ko iz doline opazuješ ostenje Daubenhorna, ti ni jasno kje za vraga bi se dalo priti čez…
Z izgubo vsakega višinskega metra, se je opazno dvigovala temperatura. Napol tek v dolino sem zaključil v eni uri v Leukerbadu, mi pa smo razmišljali le še o vodi, bazenu, ….
Zadnje čase se skoraj z vsakim, ki ga srečam pogovor obrne v smer naše hrtoline. Večina ki ne pozna ozadja se najprej pozanima čemu ravno hrt, pa kako za vraga smo dobili novega psa, on pa že 60cm plus, pa skoraj 30 kil. “Ja posvojena tekmovalna hrtica je!” je večni [...]
Not logged in
Kaj vodi Bohinjce sicer ne vem, je pa dejstvo, da če bi svoje lepote bolj tržili, Bohinj ne bi bil več to, kar je. Že tako je vsako leto več in že precej let preveč turistov. Za tiste, ki smo zaljubljeni v Bohinj, je pravi blagoslov, da Bohinjci ne premorejo dobrih menedžerjev, ki bi Bohinj prodali.
So pa tale hribovska jezera nekaj čudovitega – kjerkoli po svetu že so!
Hehehe, saj se ne gre za razprodajo in prodajo…. Gre se za odnos! Ne moreš tulit kako te država omejuje in nič ne da na mizo, sam si pa obseden s strahom(nevoščljivostjo morda?) , da v tvoj kraj prihajajo uživat “tujci” ali še huje Ljubljančani!
To kar lahko doživiš le v zaplankani sredini, kjer sosed sosedu šteje hruške na drevesu in se za svojo nerazvitost izgovarjaš o neživljenskem zakonu o TNP, je možno le pri nas. In da razjasnim eno reč: nikakor si ne želim zermatsko/materhornske , chamonijsko/montblanše norišnice v Bohinju, ampak normalno ponudbo in zadovoljnega in posledično prijaznega domačina, ne pa da tuli ko nor, če s pločnika mečes senco na njegovo zemljo.
Imajo pa zagovorniki “domačnosti” vsaj v nečem opravičilo: Potrošit 1000€ v tujini je “cool”, “fancy”, plačati 7€ za barčico na jezeru pa oderuško drago. Konec koncev tudi domač gost, mora biti predvsem razgledan, željan novih spoznanj in pogledov, pa bo dal od sebe kak cekin tudi doma.
Še ena ideja (seveda je ukradena): zaprite dolino v Boh. Bistrici z rampo, zgradite garažno hišo, naredite bohinjski kot “Car free” cono in kasirajte za prevoze s kočijami, vlakom (to bi bilo treba še zgradit), električnimi taksiji, …
Slednje je bolj šala in znanstvena fantastika!