Sedim pred kišto, brskam po slikah in naletim na neobjavljen izlet, ki se je dogajal poleti, ko je bilo vroče, ko je smodilo sonce, ko ….. Ko ni bil tak fin hlad kot je zadnjih par dni! 
Ekipa pa standardna, kdar je mularija zraven so blizu “sosedovi”!
Z Ljubelja najprej v senco, kjer je prijetneje.
Pa nato spet na sonce, kjer za lažje prenašanje vročine, poskrbi prečudovit razgled na Šentansko dolino.
Na začetku poti je potrebno otroke malce umirjat in jih imeti bolj “na kratko”, saj je med igro otroška pozornost usmerjena povsem drugam, kot bi pa morala biti. Namreč pot je ozka, zdrs pa zna biti globok.
Bornova pot je eno samo zaporedje zanimivosti. Speljana je namreč zelo slikovito. Malo po gozdu, pa čez melišča, po vrtoglavih policah, skozi tunel, po mehkih z listjem omehčanih potkah, … Ni da ni!
Svetilka je priporočljiva, ni pa nujna, konec koncev zna bit prav smešno. Le pazit je treba na glavo.
Mulčki so povsem navdušeni.
Otroci bi kmalu po tunelu najraje obrnili, saj se zanimiva pot prelevi v blag vzpon skozi gozd, kjer pa ni več toliko zanimih, skoraj pravljičnih stvari. No takrat nastopijo pesmice, pravljice, iskanje zakladkov, …
No pa počivanje je tudi fino.Tule so imela mala gospodična še dudico, ki pa je bila kmalu nato za vedno “izgubljena”, tako da danes damica okoli skače brez nje in pleničk, le še njen dragi “Wow-wow” jo spremlja na vsakem koraku.
Ob čakanju na zamudnike, pa še malo škljoc, škljoc in nato spet jahat očija, hehe. Ja za razliko od Lare, tale naša mala zverinica ni navdušena nad hojo, so jo pa polna usta navdušenja nad planinami.
Ob koncih tedna je tukaj ob koči vedno ogromno ljudi. Mi zato tja najraje lazimo med tednom. Iz nahrbtnikov priropotajo dobrote, letanje po mehki travi brez čevljev , raziskovanje silnih zanimivosti okoli koče, …
Pot nazaj je najprej lep sprehod po ne prestrmem gozdu, a kmalu pridemo zopet do ozke poti, kjer pa previdnost zopet prevzame vso pozornost.
Občutek varnosti poveča žica, ki je napeta na delih, kjer vrtoglavost nekaterim lahko povzroči malo strahu.
Še malo pa smo na parkirišču, kjer nas čakajo razbeljeni avtomobilčki…
Zadnje čase se skoraj z vsakim, ki ga srečam pogovor obrne v smer naše hrtoline. Večina ki ne pozna ozadja se najprej pozanima čemu ravno hrt, pa kako za vraga smo dobili novega psa, on pa že 60cm plus, pa skoraj 30 kil. “Ja posvojena tekmovalna hrtica je!” je večni [...]
Not logged in