Nekaj po sedmi zjutraj, sedeč na kavču oblačim malo Ruby. Počasi se pripravljava za odhod v vrtec, pogled skozi okno pa se ustavi na sumljivo veliki luni, ki je sijala med prameni oblakov. Rahla jutranja svetloba je že osvetlila verigo naših Alp, črne sence na nebu pa letijo novemu dnevu nasproti…
Še dobro, da je Nikonček vedno na dosegu rok in pripravljen, ker prizor so kar prehitro zakrili črni oblaki, tako da … Nič, gremo v vrtec…

Woho, to je pa nekaj!
To je pa za moj fotografski okus ena najboljših tvoj fotk!
Ja, ta pa je ratala. Se strinjam z “Agapetos”-om
LP a.