Stegovnik (eno od mnogih imen…) je vrhunski razglednik, saj sam samcat stoji med Storžičem s katerim ga prek par sedel povezuje greben prek Malega Javornika, Ženiklovca, …, veličastno razpotegnjeno Košuto in pa Grintavčevo skupino nad Jezerskim. V teh koncih tudi ugotovite, da je Jezersko bliže Tržiču, kot pa Kranj, le da je treba malo gor in malo dol. Tako je tudi s pristopi na Stegovnik. Nekaj jih je s Tržiške strani, nekaj pa tudi z Jezerske. In sedaj imam v svoji “zbirki” obdelane popolnoma vse. No, verjetno za kakšno skrito lovsko stezico res ne vem, pa za čez vzhodno monolitno steno tudi ne vem, da bi peljala kakšna plezalna smer, čeprav se zdi skala na prvi pogled fantastična.
Gremo na Stegovnik torej…
Zgodnje jutro, “stara banda” pa spet skupaj po doooooolgem času. Tri mesece brez gibanja, še vedno boleč gleženj, dodatni kilogrami, vse je kazalo na moj vrhunski prispevek k hitremu tempu…
Pri Kanonirju levo v dolino, mimo kmetije še par sto metrov do zapornice, ki je trenutno (čez zimo) sicer odprta, obuvanje, zbadanje, smeh, … Res super volje smo danes. Megla v dolini očitno res vpliva na medčloveške odose.
Silnemu poznavalcu (meni) očitno ne zaupata, zato buljita v zemljevid in preverjata smer in iščeta eventuelne bližnjice, ki pa se jih z našim Timom ne gremo več! Hehehe… že vemo zakaj!
Tim sicer najde celo eno bližnjico in celo uspe skrajšat pot za 20 metrov, hihih. Očitno ne more iz svoje kože.
Do tu se pot mimo Mlinarskega sedla lepo vzpenja skozi smrekov gozd, tako da mora biti poleti tu prav prijetno. Mi pa kar vriskamo od navdušenja, da smo spet skupaj in da nam je narava podarila tako čudovit dan.
Aparat pa je na vsakem zanimivem koščku poti pel, da je bilo veselje.
Ostanki Bornove obore za jelenjad pa kljubujejo času, da je prav neverjetno. Napeljana žica po obronkih Tržiških hribov je namreč stara že tam okoli 100 let in je nem dokaz o trajnosti človeških posegov v naravo. Večji del poti smo bili tudi “naravovarstveno vznemirjeni” hehe. Žalosten je pogled na silne gozdove pod Košuto, ki jih tako opevano dobri nasledniki barona Borna, ki tako ljubijo Tržičane, sekajo da je groza. Golosek na golosek bo prekleto hitro zradiral gozd, ki verjetno krpa delniške minuse Bornovih hčera… Ma je recesija veste !?
Gremo mi ven iz gozda na gol in razgleden greben!
In potem gledamo in gledamo….
Proti Julijcem, kjer kraljuje On…
Proti vzhodu, kjer Kočna izgleda kakor himalajska trdnjava, vsa poprhana z belino…
Na jugu nas spremlja Storžičev senčni obraz…
Košutnikov turn je prav veličasten od tu. Pod njim pa “moja” stena… ;-)
Na vrhu pa trenutki za polnjenje baterij, tako telesnih, kakor duševnih. In ves čas se menimo, kako bomo letos še smučali in smučali. Gledamo terene pod Košuto in načrtujemo bodoče izlete.
Na Krvavcu ”sneži” pri sončnem dnevu.
Mi gremo pa dol, v dolino….
Malih skrivnosti Stegovnika pa ni in ni konec.
Mare in Tim sta povsem iz sebe. Tura je na vrhuncu, saj pot, ki vodi skozi votline postaja nekaj boljšega na našem spisku prehojenih poti.
Po “lojtrci” gor, …
… po “zajli” dol in ven na sončno stran! Senčnega hladu je bilo za danes dovolj.
Trpljenje na toplem decembrskem soncu je neizmerno. Še rahel vzpon na sedlo je pred nami in spet bomo na Jezerjanski strani gore.
Še spust in klobasa je zašpiljena! Krožna pot po Stegovnikovem kraljestvu se je žal prekmalu končala, saj je pred nami še delovni dan v megleni Ljubljani. Fotoaparat je žal na spustu bolj kot ne počival, saj sem se povsem posvetil nogi. Gleženj je pač protestiral, posledice pa nosila desna, zdrava noga, ki pa je žal v takšni kondiciji, da je proti koncu poti še sama začela jamrat… hehe. Kakorkoli, treba bo še parkrat stisnit zobe, povrniti kondicijo in “jamranja” bo konec…
Zadnje čase se skoraj z vsakim, ki ga srečam pogovor obrne v smer naše hrtoline. Večina ki ne pozna ozadja se najprej pozanima čemu ravno hrt, pa kako za vraga smo dobili novega psa, on pa že 60cm plus, pa skoraj 30 kil. “Ja posvojena tekmovalna hrtica je!” je večni [...]
Not logged in
Ali obstaja kakšna pot tudi iz tržišče strani, iz bližine Stegovniškega slapu?
Od tam se da prit pod Mali Javornik, kjer se priključiš poti, ki vodi izpod Ženiklovca… Je pa zadeva nemarkirana, v glavnem po gozdnih vlakah in cestah in seveda po brezpotju… Jaz sem šel enkrat enostavno direkt gor.
Lepa objava, imel ste res fajn vreme. Ne vem zakaj, ampak take objave, kot je npr. tale so mi res všeč. Ko gledam objave prek ZSFB je enostavno preveč objav in fotk brez vsebine. Kr neki. Sam zato, da folk nekaj prtisne in pol objavi. Polno enih mačk, enih portretov, ki to sploh niso, enih klopc, … Sej ne da bi zdaj kritiziral, sej je nekaj fotk tud, da dol padeš, ampak veliko je pa krša. Da bi bile v ozadju vsaj kakšne zgodbe, kaj zanimivega za prebrat. Ne vem, mogoče sem pa preveč zahteven.
Pogrešam pa tud več takih blogov, kot je tvoj. Izleti v naravo z zgodbo in odličnimi fotkami. Če dodam še Ano Pogačar, pa mogoče Sandija Rozmana, pa našga Edija (ko ne piše o triatlonu), ostalo mi pa ni znano.
Kot je nekoč znani slovenski alpinist dejal: Mucek, važna je zgodba.
Če so zraven še hude fotke, potem je pa zadeva špica.
To je pa tako, ko je tistemu, ki je ZSFB udejanil bolj pomembna količina, kakor kakovost. Poglej njegov blog in objave pa ti bo jasno.Na začetku je objavljal, da ga je bilo veselje gledat, danes je pač na njegov spisku verjetno kaj bolj pametnega, kot bloganje…
Dejstvo je da je Rekarjev pob priden in da je vložil kar nekaj časa v to, ampak volja in entuzijazem so hitro pokvarljiva roba, tako da je šla tudi ta stvar v franže…
Se pa strinjam: koga briga 60 mini fotk z enega obskurnega kvazi žura… mene ne!!!
Oj!
Blogi gor, blogi dol, važno, da se hodi gor in dol.
Se mi že pošteno kolca po kakšni turi, ker je abstinenca že prehuda. Mišice iztegovalke in te reči so že totalno zakrčene, tako, da bo treba čim prej na kakšno takole.
Odlično!