Kadarkoli gledam Jagodnikovo spletno stran, me prime, da bi ga poklical ter poprosil za vodenje po teh krajih. Pa dam ljudem raje mir in grem sam na raziskovalni izlet, da končno vidim kraje, kjer nastajajo vse tiste čudovite fotografije jelenov, srn, lisic, divjih prašičev, jazbecev, brezštevilnih ptic in še posebej velikih ujed.
Ko se enkrat povzpneš med te gričke in hribčke ne moreš verjet kakšen razgled doživljaš. Vidi se skoraj cel svet, heheh! Tržaški zaliv, Dolomiti, Julijci, Košuta z Grintavci je kot na dlani. Desno pod tabo pa valovi neskončnega gozda….
In tu bi energetska gospoda služila svoje provizije za nekaj milijonski (v €) projekt vetrnih elektrarn. Ne bom o tem. Obiščite spletno stran Volovja reber, pa vam bo jasno.
Ravno fotografiram tole mlakico, ko zazvoni telefon, saj bi doma radi vedeli kje sem. Po glasu sodeč upam, da čutijo, kako neizmerno uživam. Hitim jim razlagati, da tole je pa oh in sploh čudovito in da jih ob prvi priložnosti peljem pogledat to lepoto.
V tistem za menoj “zaropota” in čredica srn, se iz prijetnega zavetrja, kjer je počivala, požene v beg na drugo stran hriba, kjer jim bo žal nagajal kar močan in hladen veter.
Žal sem predaleč, da bi posnel kaj konkretnega, tako da Aleševim posnetkom tokrat še ne bom konkuriral.
In zato se vrnem k drevesu in mlak, ki mi ne moreta pobegniti, ter se grem umetnost, heheh
Vzpon na rob je minil ob premišljevanju o pretankih oblačilih in kapi, ki je nimam. Lovska preža pa me vleče k sebi, saj kar vidim Aleša, kako čaka na svoj foto plen. Lokacija je namreč tako nora, da če bi bilo tole bližje in bi si vzel malo več časa, bi bilo na diskovju, kar nekaj lepih posnetkov.
Sviščaki? Ne vem, bo moral kdo drug povedat!
Razgled pa kot rečeno nor!
Triglav kot na dlani. Vmes pa kar nekaj kilometrov.
Po videnem je zaključek le eden. Semkaj se bo Jure vračal še in še in skrivnosti se bodo razkrivale same od sebe. Prepletene gozdne ceste bodo postale logične, vsi kuclji bodo dobili imena, občutki pa verjetno iz obiska do obiska bolj spoštljivi in polni navdušenja, tako kot so mi bili dani prvič.
Čisti “Vinetou land”!!!
Zadnje čase se skoraj z vsakim, ki ga srečam pogovor obrne v smer naše hrtoline. Večina ki ne pozna ozadja se najprej pozanima čemu ravno hrt, pa kako za vraga smo dobili novega psa, on pa že 60cm plus, pa skoraj 30 kil. “Ja posvojena tekmovalna hrtica je!” je večni [...]
Not logged in
Ko sva z Bojano mnogo let nazaj prvič pribacala na Volovjo reber s kolesom nisem mogel verjeti, da obstajajo tako lepi kraji. Razgledi, travišča, skalni osamelci, živali, rožce. Približno tako kot raj. Resnično en prelep in skrivnosten konec Slovenije. Da o fotkah, ki jih dela Jagoda niti ne govorim.
Jure, Jagodnik je tudi zame pojem nebeškosti. Na njegovem fotoblogu si spočijem dušo in oči.
Uhhh, ko bi naravovarstveniki šli v svoje akcije s takimi fotkami in ne pretežno praznimi besedami, se zanesljivo na začetku debat ne bi odločil proti njim.
To bi bilo za zdaj vse!
omg, kake fotke dela tale Jagodnik! :O
da o kvaliteti niti ne začnem…
pri nekaterih živalskih mi nikakor ni jasno, kako so nastale od tako blizu, glede na to, da so na slikah same plašne živalce… kot bi bil duh!
hudo
Saj vam pravim: te kuclje morš met rad, imeti moraš veliko časa, živeti vsaj blizu in met nekaj od 300 do 500 milimetrskega.
In Aleš ima vse to, pa še super fotograf je.
Lepo, da si prišel na naš konec in še lepše, da ti je všeč. Hvala za tako lepo besedilo!
Pridružujem se Nikiu v pohvalah in zahvalah. Žal ugotavljam, da smo premalo ponosni na svoje kraje in da nas morajo na njihove lepote opozarjati drugi.