FotoGRAFEK

Spet novo leto, spet prva objava in spet (kot vedno) so to gore.  Šele 3. januar je prinesel lepo vreme, ki je kar klicalo po obisku gora. Prvotni načrt se je žal spet izjalovil, saj o ledu v Krnici ni ne duha ne sluha. Za rezervni cilj je bila zato določena ena od grap, ki se spušča z Robičja. Pa tudi ta načrt ni zdržal, saj mi je moj avgusta poškodovani gleženj, dokončno dal vedeti, da bo popolna rehabilitacija nujna, ker sicer adijo hribi….

Na sprehodu proti Vršiču sem tako ostal sam, Dejan pa se je zapodil proti eni od grap. Vrnil sem se nazaj na cesto tam nekje pri Ruski kapelici in se usmeril proti sedlu…

Večji del pogovorov je letelo na snežne razmere, ki so prav varljive.

Skalni ostrice delujejo izredno lepo in dajejo občutek, da je snega veliko, pa ga je žal le nekaj centimetrov. Seveda se že v naslednjem trenutku lahko znajdete do pasu v snegu, saj je veter naredil svoje.

Premražen sem skakljal po sedlu in fotografiral, hkrati pa zavidal turnim smučarjem, saj je moja smučarska oprema počivala v kleti. Opazovanje njihovega napredovanja pa je govorilo le eno: razmere za vzpon so kar težke. 15cm puhca čez ne prav debelo podlago mi tudi ni delovalo uživaško za smučat, čeprav se lahko motim.

Vršiška klasika! Mogočna Prisankova trdnjava okrašena z belim poprhom, goli macesni žarijo v soncu, le nepokrito rušje malo kazi popolno zimsko pravljico.

V daljavi so se mi kazali ožarjeni macesni, a žal se mi ni dalo lezti višje gor, odkoder bi bila fotografija krepko lepša.

V steni nad letno potjo, ki vodi daleč proti Jalovcu, se je kazal celo led, heheh A ta je krepko prestrm in pretanek, da bi se Jure učil v njem.

Dejan se je vrnil, sicer malo razočaran, namigal se je pa le… Na sedlu kraljuje veter in danes je bil še posebej mrzel, zato skleneva, da je uživanja za danes dovolj, zato se obrneva nazaj proti dolini.

“Okolšna” pa kot iz pravljice!

Kulisa je bila več kot očitno všeč tudi Dejanu.

Še ena zvezdica za konec…

… ter nasvidenje v naslednji gorski pravljici.