FotoGRAFEK

Ponovoletno mrtvilo???? Niti ne, resda vreme nagaja, da neke silne volje ni, ampak živ sem pa še vedno. Blog bolj kot ne sameva, saj se žal isto dogaja tudi Nikončku.  Trenutno je popularen Jošt, saj je hitro dosegljiv, hoje za lenobe ravno prav, da ni preveč, na vrhu se da pa dobiti tudi čaj…

Ker je pred blokom trenutno parkirna anarhija (eni kidamo sneg, drugi parkirajo… hehe) drvimo po avto kar čez cesto k zdravstvenemu domu.

Začneš v soncu, nadaljuješ v megli iz katere množično prihajajo prikazni, ki pa se s približevanjem spreminjajo v nekaj človeškega.

Vendar višje kot si, bolj svetlo postaja.

Tik pod vrhom pa se odpre.

V nedeljsko (polno) obiskani koči, si poiščemo kot zase, srebamo čaj in preverjamo stanje prekmurske gibanice. Sladko, solidno, mikrovalovno pogreto….

Nazaj v dolino, pa kar počez po celcu. Ni ga večjega užitka, kot drveti po snegu navzdol. Če le noge dopuščajo*

Ko pa noge ne ubogajo več, pa v horizontalo.

Hvala bogu, da imamo Kranjčani ta kucelj v neposredni bližini, da se brez nekih silnih selitvenih projektov, hitro lahko prestavimo iz stanovanj v naravo.

*- pa še ena opombica glede nog. Doživel sem namreč nekaj neverjetnega, kar najraje niti nebi razlagal. Zato le na kratko, zelo, zelo na kratko. Zadnji avgust je daleč in jutra z bolečim gležnjem so postala stalnica. Prav tako vsak malce drugačen korak, kakor je stopanje naravnost zato sem upošteval nasvet/priporočilo (hvala dobri angelc) in obiskal deklico o kateri ne vem skoraj nič. Potem ko se me je lotila, sem šele preveril kaj počne. In za mene osebno dela čudeže. Kranio sakralna terapija je to silno čudo, čemur sem se prostovoljno podvrgel, hahah in rezultat je nasmeh, novo spoznanje in sesutje še tisto nekaj malega zaupanja v slovenski zdravstveni sistem.