FotoGRAFEK

Tega dneva sem se pa res veslil. Janez me je namreč klical in vabil na skupen sprehod skoraj cel mesec, preden sva dejansko lahko uskladila termine in se dobila. Janez je mladenič, ki sem ga nekoliko pomagal usmerjat skozi čeri in globine fotografije, danes pa zelo uspešno kombinira fotografski hobi in vsa do sedaj pridobljena znanja lovskega ceha. Gre seveda za lovca, ki ima raje fotoaparat in daljnogled, kakor pokalice, hkrati pa velik zagovornik poštenih/etičnih lovcev, namesto skorumpiranih, za evre prodanih “lovskih slug”, ki klečeplazijo pred kmetijskim ministrstvom in Zavodom za gozdove. O slednjem  raje kdaj drugič…

Dobiva se kar pri njem doma v bližini Tržiča, vasi, ki je skrita sredi gozda, odmaknjena od vrveža. Sedeva v avto in se odpraviva v “njegove” revirje.

Pomlad se je s prvim dežjem in toploto razbohotila v zelenini trave, drevesa pa še malo čakajo. Voziva se po krajih, ki so od Tržiča oddaljeni le  4km  zračne črte, a meni imena vasi popolnoma neznana, kakor tudi vijugasta (po novem asfaltirana) cesta.

Večer je počasi jemal dnevu luč, hladen veter se je umirjal in puščal za sabo le še mraz.  Sediva na lovski preži na eni od mnogih jas tam okoli, šepetaje klepetava, jaz za spremembo tokrat veliko več poslušam in sprašujem. Janeza pa itak zanima le še moj objektiv, saj v kratkem dobi povsem in samo svojega. Pričakuje sicer preveč ampak veselje je gledati evforijo, ki jo povzroča čakanje na nov kos foto opreme.

Sediva v avtu in na vsaki jasi, ki se na novo odpre pred nama zagledava vsaj par srn. Tema pa že kar konkretna. Preplašiva zajca, za naslednjim ovinkom se nama kanji umikata v gozd, … Kamor se ozreš nekaj miglja.

Šum na slikah se močno poveča, saj ISO vrednosti prehajajo številke 5000 in več. Srne pa še kar pozirajo.

Novih lokacij kjer se bo dalo posnet tudi dobre fotografije se je spet nabralo. Počakati bo sicer potrebno na “slačenje” zimske dlake, malce daljše in toplejše dneve pa bo. Zadnji dve sliki sta posneti 5 minut do 20h, kar pomeni da skoraj v popolni temi. Janez je povsem fasciniran, saj njegova kamera pri ISO1600 počasi odpove pokorščino, jaz pa še kar slikam in slikam. Srnjaki se za nekaj časa umaknejo, midva pa se počasi odpeljeva s tega “safarija” proti domu.

Janez hvala za vodenje pot vojih tako lepih in z divjadjo bogatih koncih in komaj čakam da mine teh 14 dni, ko bova spet ležala kje pod kakšno smreko.