FotoGRAFEK

Anića kuk je za Hrvate nekaj podobnega, kot je za nas Stena (tista severna triglavska).  Severna stena je prepredena z množico smeri od katerih so nekatere že prav legendarne. “Brid klina” je bila dolgo časa smer da te kap, saj sta jo prva plezalca tolkla 8 dni, da sta jo zmogla, danes ko se pleza povsem drugače, pa največji mojstri v njej porabijo le par sicer zelo napetih uric.

Po vsem prebranem in videnem v preteklosti, je ta hrib tudi v meni pustil en tak spoštljiv odnos, saj ko si pod njim enostavno občutiš svojo majhnost. Hrib ima tudi zahodno steno, kjer je nekaj lažjih smeri in med njimi tudi Akademska. Preden sem se knjižno poglobil vanjo in jo videl na fotografijah, sem jo nekako preplezal. In verjemite, da če bi tisto prej videl, se je nebi niti lotil, hehe.

Namreč spet gre zahvala za neumnost Dejanu, ki me je dva dni pred tem mojim podvigom vlekel v neko “štirko”, v nekem kuclju, kjer sem prvič izkusil plezanje dolgih smeri. In ker je bila moja hvaležnost neizmerna, radost nad uspehom velika, predvsem pa spoznanje, da je pa tole stokrat bolje, kot plezališče, se je mimo mene odločil, da greva pač v Akademsko.

In kako spraviti skoraj 100 kil, ki ne znajo plezat čez Akademsko? Težko, hehe, težko!

Anića kuk iz Anića luke, kot smo ga videli dan preje na sprehodu, …

… in kakršnen naju je z Dejanom čakal v četrtek. Na tem mestu le odgovor vsem tistim, ki so mi pred dopustom prizanesljivih nasmehov vedeževali nepopisno gnečo v Paklenici. Smeri, ki sva jih plezala sva plezala sama, vrh Aniča kuka doživla spet sama, sprehode v kanjon Male Paklenice in izlet do Lugarnice pa preživeli v popolni samoti, ki jo je zmotilo ljudi preštetih na prste ene roke… U glavnem prelestno uživanje v tihoti in samoti

Dostop skozi Klanac je minil prehitro, saj sva kmalu sopla v strm breg.

Čudiva se samoti, saj sva proti smeri štartala dokaj pozno. Nikjer nikogar.

In potem se je začelo! Prvi raztežaj me je dočakal z meni sitnim plezanjem. Neroden, še ves jutranji se nisem in nisem znašel. Kaj šele bo, če me že tale “trojka” (čudna tale začetna trojka, čeprav bo kak pravi plezalec rekel, da je to samo zelenjava) tako zafrkava…

Na prvem “štantu” Dejana skoraj  pošljem v materina rodila, pa se mi tako lepo nazaj smeji, da sedaj bo pa lepše, čeprav je ocena v plezalnem vodniku višja.

Tu gor bo treba!

Globina prepada občutno naraste, strmina tudi, ampak plezanje pa kot je rekel Dejan, eno samo nenormalno uživanje. “Šalce” grabiš da je veselje, za prijet je toliko opcij, da ne veš katero bi izbral, pa še prvi kamin je nad mano….

Kot tjulen zagozden v kaminu Jure počiva in se hkrati reži, da kako je pa tole fajn.

Nadaljni raztežaji so eno samo plezalsko uživanje za Dejana, zame pa je cela reč postala počasi utrujajoča. Večino poti sicer uživam celo jaz, vendar roke in noge počasi odpovedujejo pod pezo prekomernih kilogramov. Zadnji raztežaj, kjer me čaka najtežji detajl smeri, je zato eno samo mučenje in preklinjanje. Hvala bogu je zraven Dejan s prusiki in dobro voljo…

Še malo in rob stene bo dosežen, kjer pa naju čaka razgled da te kap in zaradi katerega sem se v to avanturo sploh pustil prepričat.

Dejanu se smeji, saj se zahvaljujem za doživetje na meni lasten način, hahahah. Bentim čez svojo nesposobnost, jamram da kako sem cepec in ga v narekovajih zmerjam, da kam me je norec vlekel. In šele na vrhu preide fotoaparat v moje roke. JA VSE SLIKE DO SEDAJ JE POSNEL DEJAN, jaz pa sem dodal le sol in poper….

Sestop je tudi zgodba zase, saj v Paklenici veljajo za “skoraj” (saj razumete plezalci, a ne?) enakovredne vzponom. Razbit teren, nenormalno ostre skale, vse nasršeno od apnenčastih nožev, bodic… Veselica za nekoga nevajenega gibanja na takšnem terenu.

Ampak pivo v dolini vabi, morje kliče po osvežitvi, glava pa se počasi zaveda, da je najlažje reči ” Ne zmorem!”.

Sediva na obali in podoživljava dan. Lepo je bilo, a če sem pošten za moje trenutne sposobnosti nekoliko prezahtevno. Konec dober, vse dobro, naslednjič pa manj adrenalinske zgodbe a zato nič manj lepe…