Popoldanski izlet k spominom, bi lahko rekel današnjemu sprehodu. Kosorep se imenuje del kanjona reke Kokre, kjer se že desetletja kranjska mularija hodi hladit, sploh kadar je bazen malce drag špas za vsak dan. No predvsem se hodi tja noret, ker se na bazenih ne sme. Pa še kakšna traparija se lahko ušpiči, brez da bi ti težila generacija, ki ni bila nič boljša.
Kot bi se film zavrtel za 25, 30 let nazaj…
Skala kjer sem sam zaključil svojo skakalno kariero (pretres možganov, …) še vedno stoji.
Še vedno ima svoje junake, ki si dvigujejo ego z zelo pomembnimi dosežki, heheh.
A kaj bi moraliziral, vse bi naredil enako, kakor takrat. Vse za prijatelje in …
…in par pečenih hrenovk, ki so pobegnile iz domačega hladilnika ali pa so dobile noge v Mercatorju.
Robinzonska poletja, ko starši cele dneve niso vedeli kje smo, kaj delamo. Danes pa otroke vodimo za rokce po igralih, da slučajno nebi kateri umazal novih čeveljcev…
Predvsem pa smo sem hodili zaradi tega! Junačit se, uživat v nepopisno uživaškem občutku letenja s police, smreke, ki raste poleg tolmuna ali pa s skal sredi toka divje Kokre.
Danes je imela voda nekje 13 stopinj, a sredi avgusta jih nima nič kaj dosti več. 17 do 19 in to je to!
Bil je to čas sramežljivih pogledov k deklicam, odraslosti ob prvem cigaretu in junaškem tuljenju ob prvi popiti steklenici piva…
Vse generacije so tukaj puščale svoje sledi, nekatere zgodbe so z dodatki domišlije zrasle do neba, skakali smo s 30 in več metrov, hahaha. In vedno se je šepetalo o tistih, ki jim je Kosorep pustil posledice. Invalidski voziček, odprta rana ob dotiku s pločevino v globini tolmuna, zlomljene roke, obuškane glave, vse to so rane mladih junakov Kosorepa.
A kot rečeno, vredno je bilo in vse bi ponovili…
Lepo je bilo zopet videti Kokro,lepo, čisto in tiste lumpe ob njej, ki bodo tam preživeli še eno poletje polno krasnih dogodivščin.
PS. Me je en vprašal, kaj pa če bosta ta mali dve tudi hodili na Kosorep? Hehehe… sem se nasmehnil in si mislil svoje. Jep lumpje smo tja hodili tudi pred 25, 30 leti…
Zadnje čase se skoraj z vsakim, ki ga srečam pogovor obrne v smer naše hrtoline. Večina ki ne pozna ozadja se najprej pozanima čemu ravno hrt, pa kako za vraga smo dobili novega psa, on pa že 60cm plus, pa skoraj 30 kil. “Ja posvojena tekmovalna hrtica je!” je večni [...]
Not logged in
dones je blo prov lepo spoznat nekoga, ki nam je malo opisal zgodovino in svoje občutke o kosorepu! hvala in vablen še kdaj. mi smo prisotni tm skoraj vsak lep dan!
Tole mi je pa polepšalo dan! Predvsem zato, ker večina otrok take uživancije ne pozna več. Res je lepo videti mularijo, ki norijo po NARAVI in se ji prepuščajo!
Hvala, mularija – bravo!
Bravo za post. Ti povem nekaj? Nič ni še zamujenega. Voda je še vedno mokra. Pa ne velja samo zate, velja tudi zame.
Super objava!! In zgodba s spomini.
Je res tako. Vsi, ki smo iz Kranja in okolice, se dobro spomnimo dogodivščin iz Kosorepa.
Sm bil enkrat par let nazaj tm in z odprtimi usti izrekel.. mater, smo pa mel jajca…
a bi loh kdo pokazov pot do kosorepa?
Mislim, da je mela vsaka vas, vsako mesto, vsaka druščina v “naših” cajtih svoj Kosorep. Jur, lepo si tole spesnu pa narisou.
Kar se pa današnje mularije tiče..hja, je treba sam skrbet v katero skupino na fejzbuku se včlani
A ta mularija ve kaj je srobot oziroma srobret, kot smo pri nas rekli predhodnikom legendarnih čikov 57?
Vsaka mularija najde svoj srobret, prvo litrico cenenega vina, … če ima srečo!
In pamet za pravo mero!