Objave si sledijo vsebolj poredko. Resda je eno od glavnih opravičil vroče poletje, čas ko se še tako zagrizenim sname veriga in enostavno obležijo v senci, je eno od krutih dejstev, da se mi enostavno več ne da. Morda je to spet le trenutna blogerska kriza (karkoli že to pomeni) ampak glede na poznavanje sebe, se mi zdi, da bo tole postalo trajna “bolezen”. Izlivanje sebe na blog je pri Juretu potekalo še kako intenzivno, saj je v vseh teh nekaj letih spisal točno 818 objav (s to, ki jo ravno berete), kar je bralstvo (in tule en res velih HVALA vsem) nagradilo s preko 3800 komentarji. Koliko vas je vseh skupaj je postala le še približna ocena, saj sem vmes menjal tako blog, kakor tudi statiskiko, ampak brez pretiravanja se lahko (še enkrat) zahvalim vsaj 800.000, ja osemstotisoč ljudem, ki je svoje oči za trenutek usmerilo k meni. Gorske ture, družinski izleti, fotografija na tisoč in en način, vsega tega je na blogu toliko, da mi je velikrat večerna zabava prebiranje lastnih objav iz preteklosti. Teksta je toliko, da bi lahko spisal kar pošteno veliko knjigo, ki bi jo sicer težko, krasilo ogromno lepe muzike, ki sem jo ravno tako pridno lepil na svoj blog. S tem seveda izdal glasbeni okus a hkrati mnoge navdušil za marsikaj… In tu je še 3.585 fotografij (to pravi wordpress statistika za zadnje 3 leta). Kaj naj rečem o njih? Jaz nič, ker ste vse in še več povedali vi…
Morda se kruto sliši, ampak bloga nekako ne rabim več. Ni mi več ena od dnevnih stalnic, število obiskovalcev, ki je rado bralo mi ni več motivacija, konec, koncev se nerad ponavljam in zato menim, da nimam niti kaj dosti novega za povedat. Fotografije pa kot fotografije; nekaterim nepojmljivo lepe, drugim spet povprečen kič, tretjim razlog za zavist in nekaterim celo neuspelo matranje nekega kao fotografa. Kritik resda ni bilo veliko, a vseeno se zavedam svojega fotografskega dometa.
In ker bom svojim fotografskim sanjam sledil še naprej, se bo na spletu upam da kmalu (dela se že zelo dolgo, pa mi vedno nekaj ni všeč) zasvetila nova fotografsko usmerjena spletna stran, sem ter tja bo na blog še vedno priletela objava, le da ne več vsak dan, vsak teden, vsak mesec…
Ko bo, pač bo…. Ni tole slovo, če se je kdo razveselil, heheh.
Nestrpno čakam dopust, ko bo čas le za družino in pa seveda dokončno odločitev kam, kako naprej… Tole spodaj pa je trenutna ideja, kako bo izgledalo vse skupaj v bodoče. (In ja tudi muzika, bo gor, hahah. Seveda se bo dalo ugasnit, ker nekatere menda to hudo moti)
Uživajte poletje še naprej!
To je tista prej omenjena muzika :-)
Zadnje čase se skoraj z vsakim, ki ga srečam pogovor obrne v smer naše hrtoline. Večina ki ne pozna ozadja se najprej pozanima čemu ravno hrt, pa kako za vraga smo dobili novega psa, on pa že 60cm plus, pa skoraj 30 kil. “Ja posvojena tekmovalna hrtica je!” je večni [...]
Not logged in
da bi pa ti čisto nehal blogat, pa ne verjamem.
pa še škoda bi bilo. do konca poletja se ti bo še in še materiala nabralo.
Malo ljudi se res dobro zaveda, koliko je potrebno vložiti v kvaliteten fotografski blog. Zato je odločitev, o kateri govoriš, povsem smiselna. Manj je lahko več. Prepričan sem, da boš še zmeraj z nami delil tisto, kar boš čutil, da je potrebno sporočiti širšemu krogu ljudi, ker je to družbeno koristno. In vse tisto lepo, kar objavljaš s fotkami in besedilom, se dotakne ljudi in jih na nek način spremeni. V tem se prepričan.
Ma, smo ravnokar pribremzal s štirideset stopinjskega, crkn pa plavaj, morja in zdejle nekaj km od vašega bivajočega kraja kurimo preostala zimska polena v naši brunarci, ker zunaj lije Pehta in Bedanec, ti se pa zmrduješ, da ne bo več piskaral, ker si bled in bohinj in ti je volja padla in fotoaparat crknu… Ah, aaah, to svetobolje, sam, da te dobim, boš letu ko’ si dug pa širok… Človek, pa mi tebe beremo, štekaš, dragi naš gorenjski Ciklama in gamsev špric, ne daj se Ines( klavir na ef-ju – plenk, plenk)!!!