FotoGRAFEK

Otlica je mala vasica, sredi ničesar kakor bi reklo pol prebivalcev Slovenije, a hkrati jih velika večina teh ljudi ni bila niti blizu, niti ne ve kje bi jo iskali. Pa se sreča da je tako, saj gre za kraje, ki so tako prvinsko lepi, predvsem  zaradi te svoje “prostovoljne”  osamitve. Tu teče čas drugače. Imajo dva letna časa: poletje in zimo. Tisto vmes se za kratek čas le nakaže in že je mimo. Kraji nad Vipavsko dolino, se z avtocest le slutijo, a če v Ajdovščini zavijete proti Colu ali pa tja pridete iz Logatca ali Idrije, se vam bo pokazala planotasta pokrajina, kjer so posuti griči, nepregledni gozdovi in tisto nekaj malo izkrčenega travnika, ki ga je pridni kmet “ukradel” gozdu. In seveda kamen! Kamna je tu na pretek, tako da se ve iz česa so gradili, ti garači, ki se tu gor borijo za obstoj že stoletja.  No,  danes je malo lažje, imamo avte, dobre ceste, nekoč, pa se je v dolino hodilo skozi WuOTLCO (danes Otlico) .

Pa pojdimo na pot…

Turistično društvo se trudi in po videnem tudi uspeva. Pokazati imajo kaj!

Pokrajina nad Vipavsko dolino je čudovita. Planota sama je že vredna obiska, prelom v dolino pa fantastičen.

Kratka pot do Otlice vodi po ravnem, je kratka, tako da je zelo primerna tudi za otročad.

Tu gor je moral kmet najprej v hudo bitko s kamenjem, če je hotel imeti kolikor toliko spodoben travnik…

Na križišču poti smo se “poštempljali”. Na vrhu roba, kamor  pripelje pot od izvira Hublja (tudi vreden posebnega izleta), nedaleč od Ajdovščine, se namreč združi več poti.

Brez strahu, ne boste se izgubili!!!

Je bilo pa tule zelo dolgčas enemu stricu Damjanu in je svojo pokoro opravljal s prekladanjem kamenja. 100 metrov pred Otliškim oknom, vas namreč čaka še ena zanimivost.

V dno vrtače speljana spirala je za mularijo krasen polž, meni pa je ob razmišljanju po vzrokih, nekako prišlo na misel, da je stric tule “plačeval” kak dolg do sebe…

V sredini, na samem koncu polžje hišice, pa se skriva mali polžek z rožičkastimi učki.

Kot rečeno le 100 metrov stran, pa vas po malce sitnem spustu (otroke tule lepo priklopite na Stara Dunajska Šola Mode) pričakuje okno.

Nekoč je tule vodila pot mlade fante, ki so se hodili ženit v dolino. No ja,  se mi zdi, da je to le polepšana zgodbica, ker imam občutek, da so Gorjani v dolino hodili predvsem gonit tlako, za nek ubog zaslužek…

Jaz sem za tamali dve napletel zgodbico, da sta se skali imeli radi ko sam vrag in da sta tako hrepeneli ena po drugi, da sta se enostavno začeli bližat ena k drugi in to za en sam večni poljub.

Aja pa cvetja je tule gor še in še  v tem času…

Ob povratku nas je silno popadla lakota, tako da nas je Garmin navižal v oštarijo pri izviru prej omenjenega Hublja, reke, ki krasi Ajdovščino. Oštarija je na lepem koncu, saj se nahaja tik ob pečinah, odkoder v več slapovih izpod stene privre Hubelj. Blizu je tudi lepo urejena učna pot in začetek poti k zaljubljenima skalama na vrhu roba. Nas je nevihta potem pregnala domov, a če sem pošten, po pojedini nismo bili za kaj drugega niti sposobni.

Na poti v te konce, smo se ustavili na še eni luštni lokaciji, o kateri pa jutri… Smo se tepli z barbari in uživali lagodno rimljasko življenje,  ;-)